Ivan Trajković: Nisem rad lažno skromen in tudi ne mislim biti

Foto: Uroš Skaza

V tokratnem Sportklubovem nedeljskem intervjuju smo se pogovarjali s tekvondoistom Ivanom Trajkovićem, ki slovensko javnost v zadnjem obdobju ne navdušuje le z dosežki na tatamiju, temveč tudi svojim širokim znanjem in razgledanostjo.

Ivan Trajković je eden najuspešnejših slovenskih borcev v tekvondoju. Njegova kariera je dosegla vrhunec s po dvema odličjema na evropskem in svetovnem prvenstvu, nadvse blizu zmagovalnemu odru pa je bil tudi pred petimi leti na olimpijskih igrah v Tokiu. Tedaj je osvojil peto mesto, kar pa samokritično označuje za svoj največji karierni neuspeh.

Olimpija zavita v črno: umrla legenda kluba

Nogomet

14:25 9

Nogomet

14:25 9

Jure Košir iz Indije se vrača po novo pravljico

Alpsko smučanje

17:15 1

Alpsko smučanje

17:15 1

V zadnjem obdobju je svojo prepoznavnost razširil tudi izven športnih okvirov. Sprva z zmago na kvizu Joker na nacionalni televiziji, sedaj pa v vlogi “lovca” s širokim znanjem in razgledanostjo navdušuje domačo javnost v kvizu Na Lovu na Pop TV. Kljub novi medijski vlogi in vrnitvi k treningom za prihajajoče evropsko prvenstvo, pa v središču njegovega sveta ostaja družina.

Svojo ranljivost in moč je pokazal predvsem z odkrito pripovedjo o težki zdravstveni preizkušnji svojega sina. “Prav se mi zdi, da delim svojo izkušnjo, saj bo morda kdo, ki bo to prebral, bolj pozoren na simptome, ki pri otrocih niso tipični, in mu bo to pomagalo,” razmišlja 34-letnik iz Slovenske Bistrice.

Ivan, vstopili smo v olimpijsko obdobje. Kot športni novinar vas najbolje poznam predvsem po petem mestu prav na olimpijskih igrah v Tokiu. Kakšen vtis so pustile na vas?

Iskreno, olimpijske igre so v mojih očeh moj največji karierni neuspeh. Tako prve v Londonu kot druge v Tokiu. Prve zato, ker sem bil mlad in sem borbo, v kateri sem dominiral, zaradi neizkušenosti dobesedno izpustil iz rok. Druge v Tokiu pa, ker sem “vohal” medaljo. Bil sem zraven, a mi je na koncu pobegnila.

Zanimivo je, da sem celo življenje garal za te igre, to je bil glavni cilj, na koncu pa jih doživljam kot največji neuspeh. Razumem, da je peto mesto vrhunski rezultat in si nimam česa očitati. A zaradi tega se ne zbujam ponoči in ne jočem, to poglavje je zame zaključeno.

Mi je pa žal, da svoje kariere nisem kronal še z olimpijsko medaljo. Mislim, da bi mi bilo lažje nadaljevati. Po drugi strani pa me ravno to žene naprej. Kljub zavedanju, da je cilj z vsakim letom bolj oddaljena, čutim tisti notranji “drive”.

Ste dolgo premlevali o borbi, ki vam je odnesla medaljo?

Niti ne. Načeloma stvari hitro procesiram. Po tekmah, ne glede na to, kako boleče so, rad hitro naredim analizo, dokler so spomini in občutki še vroči. Po olimpijskih igrah s trenerjem tega nisva storila takoj, dogovorila sva se za pogovor na letalu. Trajalo je dan, dva, tri … potem pa so že prišle druge stvari.

Neumno se je obremenjevati z nečim, na kar nimaš več vpliva. Ne obremenjujem se, ker vem, da sem dal vse od sebe. Bolj bi me žrlo, če se ne bi potrudil. Poleg tega je bilo obdobje pred igrami zelo zahtevno. Marca sem si zlomil dlančnico, prestal dve operaciji. Ker se kost ni dobro zacelila, sem po igrah moral še na tretjo. Priprave niso bile optimalne, a v danem trenutku smo naredili maksimum.

Torej ne gre toliko za obžalovanje kot za samokritiko, ki pa je nenazadnje vrlina vsakega vrhunskega športnika.

Verjetno tudi če bi osvojil brono, bi se spraševal, zakaj ni bilo srebro in če bi bilo srebro, zakaj ne zlato. To je v miselnosti vseh vrhunskih športnikov in je tisto, kar nas žene naprej. Treningi niso lahki, kariera vrhunskega športnika ni rožnata. Kolikor ti šport da, toliko ti tudi vzame, čeprav mislim, da si na koncu vseeno v plusu. Je lepo življenje, a brutalno. Mladi športniki se pogosto ne zavedajo, kaj jih čaka, ko želijo preiti na najvišjo. Prehod iz mladinske v člansko kategorijo je lahko velik šok.

Mislite, da bi tu morali večjo vlogo odigrati trenerji?

Danes je to precej lažje kot pred 15 leti, ko sem jaz prehajal med člane. Danes se o tem več govori, znanje je bolj razširjeno. Športi postajajo globalni. Včasih so dominirale določene države, danes te prevlade ni več. Podobno kot v nogometu. Če le pomislimo na zmago Danske ali Grčije na evropskem prvenstvu. Presenečenja, ki se dogajaj tam, so se zdaj zaradi znanja razširila tudi v borilnih veščinah. Mladi danes že zgodaj tekmujejo na visokem nivoju in se soočajo s pol-profesionalizmom.

Vseeno pa te psihično na to težko kdo povsem pripravi. Skozi to moraš iti sam ali s pomočjo športnega psihologa. Ta preskok je pri fantih morda še večji kot pri dekletih, saj dekleta fizično prej dozorijo. Pri nas si član že pri 18 letih in razlika med 28-letnim moškim in 18-letnim fantom je ogromna.

Ste si veliko pomagali s športnim psihologom?

Zelo. Na začetku kariere sicer nisem dovolj cenil njihovega dela. Ne toliko, ker bi imel slabe izkušnje, temveč ker nisem videl napredka pri kolegih. Leta 2016 pa sem se le odločil poskusiti, saj sem bil na treningih odličen, na velikih tekmah pa sem izpadel v prvem krogu. Moral sem nekaj spremeniti, zato sem začel sodelovati s Tanjo Kajtna.

Sodelovanje je bilo zelo uspešno, saj mi je pomagala razumeti določene stvari. Vseeno pa športni psiholog nima univerzalnega ključa, ki bi ti pomagal uspeti, ampak ti ponudi le orodje, da pomagaš samemu sebi. Na kakšen način in koliko boš s tem orodjem delal, pa je na tebi. Danes je v tekvondoju to zelo razširjeno, mlade se spodbuja, da obisk psihologa ni znak šibkosti, ampak koristna pomoč.

Če vas je še pred dvema letoma poznala predvsem športna javnost, vas zdaj zaradi nastopov v kvizih spoznava tudi širša. Kako vidite sebe? Ste primarno športnik, ljubitelj kvizov, oče, partner?

Danes sem prvotno družinski človek – oče in partner. To mi je prioriteta. Zaradi tega lažje prenašam napore v športu. Ko prideš domov in te nekdo čaka vesel, ne glede na to, kakšen je bil trening, je to neprecenljivo. Vedno sem se bal konca kariere in tistega “kaj pa potem”. Všeč mi je, da sem si še pred koncem kariere ustvaril družino in poskusil tudi nekatere druge stvari, saj vem, da mi je to v redu in da ko se zaključi športna kariera, se ne zaključi življenje.

V športu živiš v mehurčku, vse je podrejeno treningu in rezultatu. Mnogi imajo težave, ko morajo po 20 letih preklopiti na nekaj povsem drugega. Marsikdo se lovi, sam pa vidim, da mi je susper, ko se lotim tudi česa drugega. A če bi moral izbirati med vlogo “kvizaša” in športnika, sem še vedno športnik. Tudi nastop na kvizu si v glavi organiziram kot tekmo – osmina finala, četrtfinale … Pristop je zelo podoben. Tu mi je šport zelo pomagal.

Torej se še ne umikate iz vrhunskega športa?

Ne umikam se še, sem pa realist. Zavedam se svoje starosti in dejstva, da je konec na vidiku, pa naj bo to čez eno leto, štiri leta ali pa deset. Pri 22 letih tega ne razumeš, pa čeprav se ti lahko zgodi, da zaključiš kariero zaradi poškodbe. Še vedno dam vse od sebe, še vedno se trudim. Prejšnjo sezono sem zaradi otrkove bolezni skoraj v celoti spustil. Na srečo je zdaj vse v redu in maja me čaka evropsko prvenstvo. Moje življenje je še vedno grajeno okoli treningov, to je moja primarna služba.

Se veselite vrnitve k tekmovanjem?

Zelo! Nisem si mislil, da bom to tako pogrešal. Občutek za borbo in hitrost sta ostala, težava je bila le kondicija, ki jo moram po dolgi odsotnosti pridobiti nazaj. To je zares težko in truditi se bom moral vsaj še kakšen mesec. Telo potrebuje več regeneracije kot nekoč, čeprav lahko določene treninge opravim celo bolje kot pri 25 letih. Upam, da bom za prve tekme že na želeni ravni. Vseeno pa formo stopnjujem za evropsko prvenstvo, kjer si želim poseči po medalji.

Kaj pa olimpijske igre v Los Angelesu?

Zagotovo obstaja želja po popravnem olimpijskem izpitu. Sistem kvalifikacij so spremenili, točke se zbirajo le dve leti namesto štirih, kar je bolj vabljivo. Nisem bil pripravljen štiri leta loviti točk na vsaki tekmi, dve leti pa sta obvladljivi. Veliko bo odvisno od evropskega prvenstva in mojih občutkov. Sem realen. Če ne bom čutil, da sem konkurenčen najboljšim, ne bom vztrajal zgolj zaradi ponosa.

Govorili ste o globalizaciji vašega športa. Kako se to odraža v konkurenčnosti?

Slabih nasprotnikov ni več. Včasih so izstopali Korejci, Iranci, Španci, ki so bili korak pred vsemi. Danes imajo dobre borce povsod. Znanje kroži, reprezentance sodelujejo, organizirajo se skupni kampi. A to je pozitivno, saj vsi rastemo. Afganistan, Slonokoščena obala, Gabon, Niger. Te države imajo olimpijske medalje prav iz tekvondoja. Osebno mi medalja, osvojena v močni konkurenci, pomeni bistveno več kot zmaga v “malem ribniku”.

Pravite, da vas konec športne kariere ne skrbi. Že veste, kaj boste počeli?

Ne še točno. Rad bi ostal povezan s športom, a me delo trenerja ne mika preveč. Predvsem bi bilo to preveč sebično do moje družine, saj vem, koliko odrekanja zahteva. Časovno in mentalno je enako naporno kot biti tekmovalec, le fizični del izpustiš, odgovoren pa si za več ljudi. Ni me sram povedati, da za takšen denar, tega ne bi dela. Poleg tega imam majhnega otroka, zato mi je pomembno, da sem doma. Moj trener Jure Pantar je tudi moj najboljši prijatelj, bil je moja poročna priča, zato vem, kaj vse žrtvuje.

Kje v vsem tem najde mesto vaša afiniteta do kvizov?

Imam srečo, da imam dober spomin. Radovednost imam verjetno v genih ali pa je posledica vzgoje Moja starša sta mi veliko brala, znanje se je pri nas vedno cenilo. Sem produkt stare šole, saj je tudi moj dedek vedno pravil, da moram imeti izdelano fakulteto in imeti papir v rokah. Danes vidimo, da ta papir, le ni najpomembnejša stvar na svetu, a mi je všeč, da lahko nekaj, kar mi predstavlja hobi izkoristim.

S športno psihologinjo sva ugotovila, da je zame način sproščanja reševanje križank, saj mi to pomaga pred in med borbami. Na tekmah tekmovalci pogosto vizualizirajo borbo, se pripravljajo, jaz pa rešujem križanke. Bolj je zapletena, boljše mi je, saj odmislim vse. Če bi ves čas razmišljal o taktiki, borba v moji glavi ne bi trajala šest minut, ampak ure, kar bi me izčrpalo. Križanka me prisili, da misli preusmerim in se “odklopim”.

Znanje črpate predvsem s spleta ali posegate tudi po knjigah?

Tudi s pomočjo knjig. Kar preberem v knjigi, si lažje zapomnim, ker me tema zanima. Iskanje po telefonu je bolj trenutno. Sicer pa podatke pobiram od vsepovsod. Na kvizih te lahko vprašajo o vsem. O aktualnem dogajanju, književnosti, športu, zgodovini. Osebno so mi lažja vprašanja, ki izhajajo iz predmetov, ki sem jih imel v šoli.

Imate morda posebne tehnike za boljše pomnjenje?

Nimam. Vem, da obstajajo posebne tehnike in podobno, a se jih nikoli nisem posluževal. Stvari, ki me zanimajo, si načeloma preberem enkrat in si jih zapomnim. Tudi če me o njih vprašate čez pet let. Ker obstaja močan interes, podatek shranim in ga lahko kadarkoli prikličem v spomin. Stvari, ki me ne zanimajo, pa moram slišati večkrat, da si jih zapomnim. Sicer me zelo zanimajo šport, zgodovina in tehnologija, v zadnjem času pa tudi književnost in glasba. Še najmanj spremljam pop kulturo.

Koliko časa vam vzameta učenje in priprava na kviz?

Težko bi to časovno opredelil, ker to počnem v prostem času in se s tem sproščam. Včasih je to ena ura na dan, včasih tri. Ko me nekaj zanima, brskam po spletu in imam naenkrat odprtih dvajset zavihkov. Ena stvar vodi do druge. Pogosto si rečem: “Aha, še to pogledam, pa še ta podatek,” na koncu pa pozabim, kaj je bila sploh tista prva stvar, ki sem jo iskal.

Rad spremljam tudi tuje kvize in novice. Zdaj se prisilim, da preberem tudi stvari, ki se mi na prvi pogled ne zdijo zanimive. Razmišljam malo drugače, saj nikoli ne veš, kdaj bo podatek prišel prav. Kljub temu da je kviz postal velik del mojega življenja, ga še vedno jemljem kot hobi in zabavo. Na snemanjih uživam in upam, da se to vidi tudi na televiziji. To je super dodatek k temu, kar sem počel že prej.

Svoje bogato znanje ste dokazali v kvizu Joker na nacionalni televiziji, kjer ste odkrito spregovorili tudi o zdravstvenih težavah svojega sina, ki se je okužil z bakterijo E. coli in huje zbolel. Zakaj ste se odločili o tem javno spregovoriti?

Za razliko od nekaterih bolj znanih športnikov nisem dnevno v središču medijske pozornosti, zato sem ocenil, da to le ni bil tolikšen poseg v mojo zasebnost. Poleg tega je bilo večinoma govora o sinovi bolezni, ki je prišla iznenada. En dan je otrok zdrav, drugi dan se bori za življenje in ne veš, kaj bo.

Prav se mi zdi, da delim svojo izkušnjo, saj bo morda kdo, ki bo to prebral, bolj pozoren na simptome, ki pri otrocih niso tipični, in mu bo to pomagalo. Poleg tega nisem človek, ki bi se pretvarjal, da je vse rožnato. To je bilo najtežje obdobje v mojem življenju in življenju moje partnerke.

Kako vam je v teh težkih trenutkih pomagala psihološka trdnost, ki ste se je priučili kot športnik oziroma borec?

Nič te ne more pripraviti na to. Te pa šport izoblikuje kot človeka, zato sem bil v določenih trenutkih morda bolj miren in racionalen. Ko čustva privrejo na plan, pogosto zameglijo razum. Marsikaj poskušaš racionalizirati, čeprav to v takšnih trenutkih sploh ni mogoče, in le upaš na najboljše. Hvala bogu se je vse dobro izteklo.

Kakšen je bil odziv javnosti?

Negativnega odziva ni bilo. Tudi zdaj, ko sem lovec v kvizu in je moja medijska prepoznavnost večja, na to temo pa so bili pripravljeni prispevki, so bili na družbenih omrežjih izključno komentarji podpore. Zavedam se, da so ljudje različni in imajo različna mnenja, a da bi kdo zaradi tega do mene pristopil z negativnim komentarjem, se še ni zgodilo.

Opažate, da vas ljudje zdaj pogosteje prepoznavajo?

Precej pogosteje. Tudi če danes zaključim svojo športno kariero, sem lahko izjemno zadovoljen. Mislim, da sem dosegel res dobre rezultate. Nisem rad lažno skromen in tudi ne mislim biti. A ne glede na vse uspehe, se to ne more niti približno primerjati s tem, ko se samo dvakrat pojaviš na televiziji.